KENJUTSU
Kenjutsu je veščina v kateri se mečevalca pomerita z izvlečenimi meči. V kenjutsu se uporabljajo dolgi meč (daito), kratki meč (shoto) in oba skupaj. Vadba se izvaja z lesenim mečem, bokenom, prikazi veščine pa tudi s katano, sakurajsko sabljo.
Kenjutsu je tradicionalna oblika samurajskega mečevanja. Za razliko od iaidoja, ki začne tehniko z mečem v nožnici, se kenjutsu dogaja, ko se mečevalca spopadeta v dvoboju z golimi, že izvlečenimi meči.
Kenjutsu pomeni veščina mečevanja. Vadi se skozi katachije (v uporabi so še izrazi seiho, kumitachi idr.) ali vezane sparinge. Največkrat se uporablja boken ali leseni meč, včasih pa tudi katana.
Prva znana šola mečevanja se je imenovala chujo-ryu in izvira iz 14. stoletja. Oblikoval jo je Nagahide Chujo (ok. 1380). Druga najstarejša šola mečevanja, ki se je ohranila do danes je tenshin shodan katori shinto-ryu. Ustanovil jo je Iizasa Chosai Ienao (1387 – 1488).
Največji mečevalec vseh časov in nepremagljivi bojevnik je bil Miyamoto Musashi (1584 – 1645). Imenovali soga Kensei ali Svetnik meča. Oblikoval je niten ichi ryu ali „šolo dveh mečev kot enega.“ Napisal je tudi pomembno knjigo Pet prstanov o mečevanju in vojaški strategiji.
V obdobju Edo sta se izoblikovala dva koncepta
• Sen-ha je poudarjal praktično vrednost veščine. Zanimal jih je zgolj borbeni učinek tehnik.
• Ryu-ha je vključeval tudi filozofski, meditativni pristop.
Posamezne šole izvajajo kenjutsu samostojno ali v okviru zvez za iaido, iaijutsu in kendo.